KOBARIŠKO ZRCALO

di Saša Vuga (1930)

Mačehe sred žičnatih košaric v izbi, tudi te so varovale mir - popraskal se je z grebljo za pepel:

– Krajevnemu vojnemu muzeju bi pač moral kdaj zaupati kulturno informacijo! Pisal bi: "1915. so deda Franca Lahi, ko jim je feldmaršal Borojevič, brez strela, dal do Krna, odgnali v puščavsko Capracotto kraj Neaplja. Otroke odpeljali, z njimi teto Rozi (Frančevo sestrično, ker je mesec prej umrla na porodu uboga mama), daleč skoz Firence - po hiši sred vasi so se na màh razgnezdili vojaki. Spravljenih imam devet zgovornih slik! Ko se je vdovec vèndar v hladnem 18. vrnil, je domačija zevala, primerno prazna. Moral bi dokupovat. Menda - pa kam? Ker so začeli razprodajati, je kupil iz odsluženega oficirskega kazina: 1 inkrustirano beneško pisalno komodo. 1 obalten, polkrozni fotelj (poltróno). 1 salonsko zrcalo - prav to! Vsota vsot, gospodje? Vidimo": Gre za rodbinsko zgodovinske arhivalije!

Čudno šepetanje sten Vzbuh - s temena mu je rezal klavski nož. Krog ust se mu je krčilo. Pa se napenjalo.

– Mir! – je pojecal, kašljal. Se zaletel: – Mir!

Spodneslo ga je, ko da se mu je v nogi skrajšalo za tri pedi.

– Ah, to bo le vzporedna, spremna reč! Ko dim, če pečeš jajce! Stok, če kje boli - kot v četrtek!

  • S. Vuga, Kobariško zrcalo, Slovenska Matica, Ljubljana 2007, pp. 42-43.

© 2014-2020 Letteratura Capracottese di Francesco Mendozzi

Via San Sebastiano, 6 - 86082 Capracotta (IS)

*** Contattami ***