UMIRAJOČI ČAS

di Janko Perat (1921-2001)

​

V življenju so dogodki, ki ti spomin nanje zbudi srh. Tak srh me spreleti, kadar se spomnim bregov reke Sangro, kamnitih golih gričev in goric, razdejanih od hudournikov, vasi Villa Santa Maria, Capracotta, Bruello, Quadri in nekaterih drugih. Tedaj se sprašujem, kako da naša peščica borcev ni docela izkrvavela na tistih gričih. Tedaj se vsakokrat spomnim tudi tovarišev iz naše skupine, živih in padlih. Vezalo nas je več kot navadno bojno tovarištvo. Resnično smo bili vsi za enega in eden za vse.

Pozneje, v partizanih, smo pogosto govorili o "bratstvu in edinstvu". Zvečine smo se trudili, da bi to ne bilo zgolj geslo. Toda nikoli pozneje, vse do danes nisem več doživel tako globokega, iskrenega bratstva in take enotnosti kot v naši skupini, ki je bila sestavljena iz Angležev, Francozov, Indijcev, Poljakov, Kanadčanov in Jugoslovanov.

• J. Perat, Umirajoči čas, Založba Lipa, Koper 1970, p. 23.

​

Note:

• Parte di questo romanzo è stato tradotto in italiano nel secondo volume della "Guida alla letteratura capracottese".

​

​

​

​